Kaj povezati, in z čem? Odgovor je: povezati človeka v njegovem telesnem izrazu z njegovim lastnim resničnim Bitjem, tistim Bitjem, ki se v nas zaveda, in na dolgi poti številnih življenj spoznava različne plasti svojega ‘spodnjega’ inštrumenta – našo fizično, čustveno, in miselno plast.
Skozi dolgo zgodovino človeštva, je ta povezava navzgor z lastno višjo, neumrljivo, subtilno naravo – vsaj kar se joge tiče – vspostavljana na različne načine.
V najbolj starodavni, tim. hatha jogi, ki je bila namenjena človeštvu nekega v zgodovini zelo oddaljenega časa, se je povezava vzpostavljala preko obvladovanja in kontroliranega vsmerjanja fizične in eterične energije posameznika, uporabljajoč različne vaje telesa in diha.
V tim. Bhakti jogi, se povezava vspostavlja skozi devocijo, čustveno predanost učitelju ali božanstvu. Tukaj se pravilna naravnava in neomajni fokus čustvene plasti človeške narave uporabljata za doseganje notranje povezave, medtem, ko je fizično-eterična plat joge predpogoj za delo z čustvi.
Raja (beri “radža”) joga je joga današnjega človeštva, ki razvija mentalno plast svojega psihološkega ‘inštrumenta’. Tukaj sta telesna plat in čistota duše nujen predpogoj za resnično povezavo, ki tokrat poteka skozi delo z umom – doživeto prepoznavanje narave lastnega uma, njegovih zakonitosti, in na koncu transcendenco uma, kot inštrumenta zavesti.
Jogijska pot je dolga, in ni omejena na le eno, iz vidika našega resničnega Bitja, kratko človeško življenje. Na poti joge je potrebno najprej ustaviti, potem pa preusmeriti veliko psiholoških silnic, ki se učencu na začetku poti joge zdijo same po sebi umevne, naravne in ‘življenjske’. Telesna vadba je le prvi, in morda najlažji korak. Namenjena je odpiranju energijskega pretoka na najbolj površni, telesni plati.
A ravno ta telesna plat joge je žal danes povzdignjena na raven joge per se.
Berem danes v elektronskem napovedniku dogodkov ta teden v naši občini: napoveduje se začetek vadbe “Joga za vse” – ki lahko izboljša fizično zdravje, poboljša telesno gibljivost, pomaga na duhovni poti, itd. In se sočasno zavedam, da je dobro, da vse več ljudi sliši za jogo, da je dobro, da ljudje skozi telesno plat joge počasi postajajo sočasno pozorni tudi na telesna doživetja, in skozi vadbo umirjajo svoj bežeči um… Ampak se boleče zavedam da se v tem procesu približevanja joge današnjemu slehernemu človeku joga degradira na le vadbo, da se razvodenjuje, da je njena resnična narava in svetost njenega namena vse bolj skrita… Čim več je vadbe joge okoli nas, tem manj je resnične joge v družbenem prostoru. Žal…
Certificirani učitelji joge v mestih skačejo izza vsakega grma… In zopet – ob zavedanju da je zaradi poškodb, in morda celo zlorab bilo potrebno in dobro uvesti uradno šolanje učiteljev joge, certifikate, ipd., je v meni sočasno jasno zavedanje da z izobraževanji tega tipa lahko dosežemo preprečevanje zlorab, da se skozi njih učenci lahko naučijo kaj ne smejo delati, da bi vadba bila varna za širok krog ljudi, ali kaj delati da bi pomagali ljudem z določeno telesno in psihosomatsko problematiko, in se naučijo še marsičesa drugega. Pa vendar izobraževanje, ki traja par mesecev, leto, dve, tri… ne more biti pot joge. Jogijska pot je življenska pot, pot mnogih življenj, in zajema celovitost človeškega obstoja.
Joga namreč ravno tako, kot tudi katerakoli resnična religija, ni za vsakogar. Podrazumeva notranji klic, ki človeka popelje na pot z enim samim končnim ciljem – premagati nevedenje, in spoznati resnično naravo Življenja skozi izkušnjo jogijske poti. Ta pot ni lahka, in po njej hodijo lahko le tisti, v katerih je (skozi številna življenja in težke izkušnje) duhovni impulz dozorel do točke, ko je pot joge, oz. povezovanja navzgor postala edina naravna smer naše notranjosti. Pot joge podrazumeva veliko samoomejevanja, odrekanja, ‘plavanja proti toku’, in sočasno vse manjšo vidnost in željo po zunanji prepoznavnosti. Vse to ni rezultat sledenja kakšnemu zunanjemu kodeksu obnašanja, ampak nareku lastnega srca, lastne narave v kateri je spontano zadonel klic po vračanju proti samemu Sebi. Samo zares zrel aspirant na poti znanja in spoznanja lahko radostno sam sebi postavlja omejitve, ki mu jih prišepetavajo vest, srce, in duša.
Tisti, ki še niso zreli za to pot, potrebujejo zunanji kodeks obnašanja, jasna ‘moralna’ navodila, pripadnost cerkvi, društvu (še posebej je privlačno in pričara povzdigujoč občutek, če je društvo tajno), nekem združenju, ki ‘boljše kot katerakoli druga religija, društvo, itd. ve, kaj in kako stvari stojijo, in kaj so prave rešitve’.
Imamo danes jogiste različnih šol, učiteljev, društev…, ki kritizersko in s prezirom gledajo eni na druge, ki so jim pripadnost, lastni z jogo prikriti egocentrizem, in častihlepnost vzeli dober del zdravega razuma. Zdrav razum in čisto dušo zato pogosto prej najdemo pri nejogistih, kot pri ‘pravovernih’ jogistih. Situacija je pravzaprav zelo podobna zagatam katerekoli religije, ko postane inštitucija – bodisi da gre za cerkev, versko skupnost, ali podobno.
Joga – da njen resnični pomen ne bi popolnoma izginil iz javnega zavedanja – ne sme postati cerkev, in ne sme biti samo telesna vadba. Tole besedilo bom sklenila z upanjem da nam bo v zahodni družbi uspelo ohraniti zavedanje o globini namena joge.
Besedilo je 2019 prvotno objavljeno na blogu extraveganza.si (sedaj najinadomacija.si).
