Odgovarjanje bom začela s proti-vprašanjem: ali se je človek telesno in psihološko spremenil v zadnjih nekaj tisočletjih? Kolektivno gledano so se v tem času na področjih človeške misli, znanosti, umetnosti, družbene ureditve, vrednot … zgodile velikanske spremembe. Danes je na svetu več izobraženih ljudi kot kadarkoli, veliko ljudi je že sposobnih misliti abstraktno, misliti vse bolj vključujoče, vrednote glede človeških pravic, na primer, so pravno-formalno postale družbeni standard skoraj povsod po svetu.
Ampak, ali se je človek spremenil v svoji fiziologiji, ali se je spremenil genetsko, se je spremenil v svoji psihi – ali je izkoreninil zavist, pohlep, sovraštvo, bahanje, pohoto …? Je še vedno sposoben izredne plemenitosti, dobrote, prefinjenosti duha, samoomejitve in samopožrtvovanja …?
Odgovarjam – ne. Menim, da se človek na teh področjih ni temeljno spremenil – niti fiziološko, niti duševno. Še vedno je človeški, z vsemi zgoraj omenjenimi duševnimi potenciali, krepostmi in pomanjkljivostmi … nekakšna kombinacija živalskega in božanskega v sebi. In tako kot pred tisoči let še vedno razpolaga s svobodno voljo, da se odloči ali bo sledil svoji nižji ali višji naravi.
Če je temu tako, če ta odgovor drži – potem imajo tako ajurveda, kot tudi drugi tradicionalni zdravstveni sistemi, človeku veliko za sporočiti, ga celo spomniti na nekatere pozabljene pogoje, ki krojijo njegovo psihofizično zdravje.
Vsi tradicionalni medicinski sistemi, in ajurveda, kot uradno najstarejši med njimi, razumejo vse snovno (od vesolja, galaksij, organske in neorganske narave, pojavov v njej …) kot manifestacijo finejših plasti obstoja. Tako kot tudi moderna znanost, bi sama pripomnila.
Naslednji temeljni aksiom tradicije Vzhoda je, da je vse – mi, vse v nas in okoli nas – živo in zavestno.
Pred nekaj leti sem se udeležila enega izmed astronomskih predavanj (tokrat je bilo s področja kozmologije) iz ciklusa »Življenje vesolja«. Predavateljica je govorila o začetku vesolja, ki je po najnovejših spoznanjih kozmološke znanosti nastalo iz nenavadnega subtilnega polja, ki se je navkljub danes znanim zakonom fizike pospešeno širilo in »čudno obnašalo«. Po toliko in toliko časa se je to polje »nagrbančilo«, in ponovno po preteku nekaj časa so se od njega »odlomile najprej tri in kmalu zatem še četrta velika sila, ki deluje v vesolju, in začeli so nastajati delci, torej zametek snovnega vesolja« …
Tudi sodobna fizika razume snovno realnost kot »otroka« nesnovnega polja! Razlika, in sicer temeljna, pa je v tem, da sodobna fizika in znanost na sploh (še) ne govorita o zavesti izza zakonov fizike, kemije, biologije … Vzhodna tradicionalna znanost pa ravno to smatra za prvi in osnovni kozmološki in življenjski postulat.
Naprej – tako kot v širnem vesolju in naravi, tako tudi v malem človeškem vesolju vse sovpliva med seboj, pravi ajurveda. Naši instinkti, duševna stanja in duhovna spoznanja (torej nesnovna, psihološka raven) oblikujejo in vplivajo na delovanje našega telesa. Vse, kar zaznamo, občutimo, pomislimo ali spoznamo vpliva na biokemijo telesnih celic in deluje na zdravje. In obratno – tudi ta naš celični »mikrokozmos« vpliva nazaj in sooblikuje naše razpoloženje in duševna stanja.
Celice se zavedajo (to je biološka znanost, par tisoč let po ajurvedi, ugotovila pred cca 40-50 leti) in njihova stanja zavesti so pogojena s kvaliteto zraka, vode in hrane, ki jim jih dajemo in nudimo. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da neprestano vplivamo na okolje okoli sebe in na vsa manjša življenja v sebi, in vse to vpliva nazaj na nas.
To so aksiomi indijske filozofske paradigme, iz katerih izhaja tudi ajurveda. (In ko rečemo »filozofske« je treba pripomniti, da za vzhodne tradicije filozofija ni intelektualno razpravljanje in razmišljanje oz. ustvarjanje konceptov o realnosti. Filozofija je tam razumljena v temeljnem pomenu te besede: filos – gr. »prijatelj«, »imeti afiniteto do«; in sophia – gr. »modrost«. Filozof je »prijatelj Modrosti«, torej tisti, ki jo živi oz. izkustveno doživi, izpriča z življenjem in ki drugim pokaže pot do teh spoznanj oz. doživetij.)
Tako kot sodobna medicina, tako tudi ajurveda govori o fiziologiji oz. funkcijah telesa, in anatomiji oz. zgradbi telesa. Le da tri temeljne fiziološke sile, ki jih poimenuje: vāta/vāyu (veter), pitta (ogenj) in kapha (tisto, kar zlepi skupaj) delujejo tako na telo, kot tudi na psiho, in na vse v Naravi oz. okoli nas. Že s trditvijo, da človeško fiziologijo upravljajo sile, ki vodijo tudi življenje vsega snovnega, ajurveda postavi naše malo človeško življenje v polje celote, ki ji pripadamo.
Ko govori o anatomiji telesa, ajurveda našteva sedem osnovnih telesnih tkiv, ki nastajajo iz esence hrane, ki jo zaužijemo, in telesne kanale. Torej naše telo tvori in izgrajuje hrana, ki jo uživamo. Hrana je gradbeni material, opeka, iz katere se gradi bivališče, naše telo. Toda, kako se bo zlagala ta opeka, kakšen je »načrt bivališča« pa določajo s svojimi razmerji in kvalitetami tri fiziološke sile: vāta, pitta in kapha.
Tri omenjene sile niso le vodila fiziologije, so sočasno in predvsem tudi vodila duševnih procesov (snovno nastaja iz subtilnega!). Določajo, kakšna nagnjenja bo imela psiha – bo bolj radovednega, nemirnega ali bolj prodornega, ali morda bolj počasnega in umirjenega izraza.
Ta t. i. ajurvedska konstitucija pomeni kakšen preplet (kvantitativno, kvalitativno in prostorsko) treh temeljnih sil vsebuje naše psihosomatsko polje. Kvantitativno preplet določajo količine vsake izmed treh sil, ki delujejo v nas. Zato rečemo, kadar v psihi in telesu prevladuje ena, na primer kapha sila, da je ta človek kapha po svoji konstituciji. Kvalitativno preplet določata subtilnost in ubranost treh sil. Te sile so ali harmonične, umirjene in ubrane (sattva), dinamične (rajas), ali pa počasne, bolj pasivne oz. inertne (tamas) po svoji kvaliteti. Prostorsko preplet določa razporeditev delovanja sil na različnih telesnih področjih.
Psihosomatska ajurvedska konstitucija človeka je, tako pravi ajurveda, določena v času njegovega spočetja in je tekom življenja stalna oz. nespremenljiva. Najmočnejši dejavnik pri tem določanju je praviloma stanje, ki ga v umu in telesu nosijo starši med telesno združitvijo, ko spočnejo otroka. (Iz tega spoznanja izvira tudi izredna pozornost – nemalokrat pretirana in dekadentna – vzhodnjakov do okolja, vzdušja in načina združitve moškega in ženske.)
Vsaka psihosomatska konstitucija zahteva od nas specifičen prehranjevalni in življenjski slog, da bi dlje časa ohranili bister um in vitalno telo. V teh temeljnih smernicah tiči izreden preventivni potencial ajurvede, ki je brezčasen.
Poleg tega ima ajurveda, kot vsak medicinski sistem, svoje diagnostične in zdravilne metode, kot tudi različne »specializacije« delovanja: ajurvedsko »interno medicino«, kirurgijo, pediatrijo, ginekologijo, farmakologijo, vedo o ohranjanju vitalnosti telesa itd.
Nepoznavalcem ajurvedske metode ugotavljanja bolezni in njihovega zdravljenja izgledajo nenavadne in pogosto »neznanstvene« (koncept medicinsko znanstvenega se v glavah večine v moderni družbi povezuje z različnimi tehničnimi aparati in parafernalijami sodobne medicine in ne z razumevanjem, kaj vsebinsko pomeni izraz »znanstveno«).
Pa vendar izza njih stoji visoka znanost o življenju znotraj Življenja, o nespremenljivih zakonitostih subtilnih sil in o mojstrstvu uglaševanja s temi zakonitostmi, v nenehno spreminjajočem se vesolju.
Besedilo je 2019 prvotno objavljeno na blogu extraveganza.si (sedaj najinadomacija.si).
