Mnogo ljudi pristopa k potiskanju rok brez dejanskega upoštevanja vseh nians omenjene metode ter njenega pravega mesta v učenju taiji-ja. Izraz “potiskanje rok” ali “tuishou” je relativno nov; večina tekstov predhodnih generacij tako bolj pogosto uporablja izraz “geshou”. Čeprav je dobesedni prevod le-tega “dajanje rok”, je primernejše prevajanje z izrazom “polaganje rok.” Vzemimo na primer dejanje odlaganja kozarca vode na mizo: če kozarec odložimo brez potrebne pozornosti in pazljivosti, bomo vodo polili še predno kozarec odložimo, ali, kar je še huje, razbili kozarec, če ga prehitro izpustimo. Ta zelo enostaven primer ponazarja, kako natančni morajo biti razdalja, kot in drugi dejavniki pri polaganju rok.
Chen Ziming v razpravi o taijiquan-u v 30. letih 20. stoletja (angleški prevod Paul Brennan) zapiše o polaganju rok naslednje: “… zaznavanje nians polaganja rok izvira iz popolnoma običajne vadbe tajiquan form. Vsi principi znotraj form so odraz uravnotežene energije. Polaganje rok pa je aplikacija te uravnotežene energije.
Formo je potrebno marljivo vaditi. Ko jo enkrat obvladamo, se bomo lahko naravno osredotočili na polaganje rok.. Na začetku je potrebna vztrajno in marljivo delo. Polaganja rok se ne smemo učiti na začetku, saj bo to porušilo vse, k čemur stremimo, in bi nam lahko celo preprečilo, da kadarkoli dosežemo pravo bistvo veščine. Če preskočimo učenje forme na začetku in namesto tega pričnemo učenje z metodo polaganja rok, bomo podobni otroku, ki se uči hoditi, še predno zna stati in zato neprenehoma pada. Če spustimo začetek, da bi čim prej dosegli konec, je to podobno, kot če bi začeli s ciljem in spregledali vse delo, ki nas pripelje do tja. Kako smo lahko na pravi poti, če ne vemo, kaj pride najprej in kaj temu sledi? Prav zato je potrebno formo vaditi na začetku. Ljudje, ki se najprej učijo polaganja rok, neučakano stremijo k hitrim rezultatom. Učenja ne želijo pričeti s formo, ker dajejo prednost ugodju in se bojijo težkega dela, ki ga forma zahteva. Takšni ljudje se niso sposobni soočiti s pravilnim zaporedjem v učenju in namesto tega želijo preskočiti potrebne prve korake. To je podobno, kot če bi želeli risati črte in kroge brez ravnila in šestila. Na ta način lahko proizvedemo zgolj nekaj, kar bo vsak resnični mojster imel za ničvredno.”
Ko ima učenec že dobro podlago v obvladanju forme, pa ne sme postati obseden z idejo potisniti nasprotnika iz ravnotežja ali forsiranjem lastne tehnike, da bi “zmagal” v soočenju. Vse to kaže na resno nerazumevanje metode. Čeprav pri izkušenih praktikih pravilna aplikacija izgleda izvedena v trenutku, jo lahko v prav vsakem primeru razčlenimo na štiri korake:
- ting jin (poslušanje nasprotnikove energije)
- dong jin (razumevanje…energije)
- hua jin (nevtraliziranje…energije)
- fa jin (eksplozivna sprostitev lastne energije
Polaganje rok: poslušanje in razumevanje ter ne tekmovanje! (foto: M. Vorwerk)
