Sama beseda “ayurveda” je sestavljenka iz dveh besed: 1. besede “ayus”, kar pomeni “življenje” (toda ne v smislu fizičnega obstoja, ampak v smislu ‘velikega življenja’, življenja utelešene zavesti znotraj celote vseobsegajočega kozmosa), in 2. nam znane besede “veda” – ker se je v slovanskih jezikih staroindijski koren -vid- ohranil v pomenu ‘vedenje, znanje, vedeti’. Torej ajurveda (ayurveda) pomeni ‘vedenje, veda o Življenju’.
Po večinskem mnenju stroke, je Atharvaveda nastala okoli 1.200 leta p.n.š., in danes se smatra, da je ajurveda nastala proti koncu obdobja te vede, nekje znotraj zadnjega tisočletja p.n.š. (čeprav je okoli letnic nastanka ved še vedno veliko nesoglasij med različnimi indologi, arheologi in jezokoslovci). V času Atharvavede so bolane ljudi z različnimi napevi in zagovori zdravili svečeniki, tim. Atharvani. Ko se je z minevanjem časa, v tem primeru stoletij in tisočletij, človeška zavest vse bolj ‘držala zemlje’, materije – navsezadnje po razumevanju indijske tradicije živimo v času tim. Kalī yuge, ko je zavest človeka najbližja ‘tlom’, materiji, in najbolj oddaljena od Duha – tako se pojavljalo vse več bolezni, ki se zaradi oddaljevanja zavesti človeštva od nesnovnega sveta niso dale ozdraviti samo z napevi. Pojavila se je ajurveda, veda o tem kako ohranjati telo, da bi v njem lahko živel Duh.
Ajurvedo so neposredno od velikega Brahme (Brahmā) slišali nebesniki, in od njih so se učili zemeljski modreci-učitelji… “Ob začetku pojavljanja (vse več – op. avt.) telesnih bolezni, ki so ovirale dolgoživost, in zmanjševale krepkost in sposobnost telesa in uma ljudi, da se držijo religioznih zaobljub, ohranjajo vzdržnost, sledijo svetemu znanju, in se postijo, so se sveti možje, polni sočutja, ki sledijo religioznim zaobljubam (yama in niyama) zbrali v vznožju Himalaje, in pogovarjali o temu, kaj je treba narediti da se človeštvu pomaga…” (Caraka Samhitā, sutre 7.-10.) Tako je ajurveda prišla med ljudi, in nauke, ki so jih slišali od svetih mož in nebesnikov, so prvič kot zbirke verzov (tim. Samhitā-e) zapisali prvi ajurvedski ‘zdravniki’: Caraka (beri “Čaraka), Bhela, Suśruta, in ostali. Od vseh starodavnih ajurvedskih tekstov z zapisi nasvetov Brahme (ki jih je slišal bog Indra, posredoval nebesnikom, in le-ti svetim možem) so se najbolj očuvale zbirke zapisov v verzih Carake in Suśrute. Ostali so ali izginili, ali so ohranjeni le v fragmentih.
Tako, kot vsi vedski teksti, tako so tudi najstarejši ajurvedski teksti zapisani v verzih, ki so na kratko podajali bistvo sporočila, verzom pa je sledil daljši učiteljev komentar, oz. razlaga. Čeprav se danes takšno zapisovanje modernem človeku morda zdi tuje, celo nesmiselno, ali neresno, je pravzaprav ta način poučevanja imel veliko smisla in prednosti. Najprej, izgovarjanje in učenje verzov na pamet, je z metrično razporeditvijo zlogov pogojevalo možganske valove in jih harmoniziralo, po drugi strani pa so verzi služili kot nekakršni mnemoniki. Ko je bilo potrebno potegniti iz spomina znanje o določeni bolezni, ali vrsti zdravljenja…, je učenec/zdravnik iz spomina izbrskal kratek verz, ta pa je ‘odklenil’ celotno razlago in razumevanje, ki sta bili potrebni ob bolnikovi postelji.
Tekom indijske zgodovine je ajurveda močno vplivala na razvoj medicinskih sistemov okolnih dežel. V času kralja Aśoke je ajurveda bila razširjena na zahod vse do Avganistana, kjer so stale številne bolnice v katerih so se po principih ajurvede zdravili ljudje in živali. Proti vzhodu so znanja ajurvede vse do Vzhodne Kitajske prenašali številni misijonarji. Tibetanska medicina tudi vsebuje veliko ajurvedskih prvin in principov.
Toda ravno tako je tudi ajurveda v različnih zgodovinskih obdobjih sprejemala vplive drugih medicinskih sistemov, ki so se ji približali preko osvajalskih in političnih sprememb znotraj Indije. Za časa dokaj dolge vladavine muslimanskih, mogulskih vladarjev v Indiji, je ajurveda prišla v stik z arabsko unani medicino, in je od nje prevzela znanja, ki še danes stojijo zapisana v starih ajurvedskih tekstih, in so danes sestavni del ajurvede.
Za konec je pomembno zapisati tudi to, da je tekom več kot deset stoletij razvoja ajurvede nastalo veliko šol ajurvede. Veliko izrednih (ali pa ne) zdravnikov ajurvede je skozi zgodovino vse do danes zapisalo svoje izkušnje, dodatne ugotovitve, praktične interpretacije nespremenljivih ajurvedskih principov. Nastalo je veliko šol, ki se kličejo po svojih avtorjih, toda vse one brez izjeme izpričujejo enake starodavne principe. Žalostnim materialističnim trendom tudi znotraj ajurvede navkljub, zakon človeške psihosomatske narave ne dopušča ne resničnega zdravja, niti trajno ozdravitev, če telo ni prežeto z duhovno naravnano zavestjo. Tako, kot so pred tisočletjem in več povedali sveti možje.
Besedilo je 2019 prvotno objavljeno na blogu extraveganza.si (sedaj najinadomacija.si).
